Druga svetovna vojna na Slovenskem
KLJUČNE BESEDE:
- okupatorji
- raznarodovalna politika
- protirevolucionarni tabor
- londonske točke
- narodnoosvobodilni tabor
- Osvobodilna fronta
- partizanske čete
- osvobojeno ozemlje
- vaške straže
- slovensko domobranstvo
- dolomitska izjava
Okupacija slovenskega ozemlja
Napad na Kraljevino Jugoslavijo (in slovensko ozemlje) se je začel 6. aprila 1941. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so si okupatorji razdelili ozemlje.
Slovensko ozemlje so si med seboj razdelili okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari.
Neodvisna država Hrvaška je dobila nekaj vasi ob meji.
Okupatorji so zasedeno slovensko ozemlje želeli trajno priključiti svojim državam. Italijani in Madžari so to storili, Nemci pa formalne priključitve niso izvedli.
»Naredite mi to deželo nemško, tako nemško, kot je zgornja Štajerska.«
Preberi vir in pojasni
• Sklepaj o posledicah Hitlerjevih besed za slovenski narod.
Okupatorji so izvajali raznarodovalno politiko, s katero so načrtovali uničenje slovenskega naroda.
▪Najbolj nasilni so bili Nemci. Ponemčevanje so izvajali z ukinjanjem slovenskih organizacij, spreminjanjem imen slovenskih krajev, poukom v nemškem jeziku in uničevanjem slovenskih knjig. Množično so izseljevali Slovence, zlasti iz Posavja in Obsotelja v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno ter v nemški rajh, na njihovo ozemlje pa naseljevali prebivalce nemške narodnosti. Nemci so v svojo vojsko nasilno mobilizirali veliko Slovencev.
• Raznarodovanje z nasilno madžarizacijo so izvajali tudi Madžari.
• Italijani so bili v odnosu do slovenskega prebivalstva sprva manj nasilni. Dopustili so delovanje slovenskih kulturnih in izobraževalnih ustanov ter sodelovanje v upravljanju.
Okupatorji so zaplenili mnoge državne, cerkvene in zasebne nepremičnine ter umetnine.
Okupatorji so izvajali raznarodovalno politiko, s katero so načrtovali uničenje slovenskega naroda.
Najbolj nasilni so bili Nemci. Ponemčevanje so izvajali z ukinjanjem slovenskih organizacij, spreminjanjem imen slovenskih krajev, poukom v nemškem jeziku in uničevanjem slovenskih knjig ter izseljevanjem prebivalstva.
Madžari so izvajali nasilno madžarizacijo.
Italijani so bili v odnosu do slovenskega prebivalstva sprva manj nasilni.
Okupatorji so zaplenili mnoge državne, cerkvene in zasebne nepremičnine ter umetnine.
ZANIMIVO
• Pred nasilnim nemškim izgonom je okoli 17.000 Slovencev pobegnilo na italijansko zasedbeno območje.
• V nemško vojsko je bilo mobiliziranih od 60.000 do 70.000 Slovencev. Največ jih je bilo v vojaških enotah na vzhodni fronti, nekaj pa tudi na zahodni fronti, na afriških bojiščih in na daljnem severu.
Okupacija Ljubljanske pokrajine je imela dva obraza. Na eni strani so njeni prebivalci trpeli pomanjkanje osnovnih živil, na drugi pa so nekatere dejavnosti potekale podobno kot pred italijansko zasedbo.
Odziv slovenskih političnih strank na okupacijo
Pogledi slovenskih političnih taborov na okupacijo so bili različni, eni so podpirali oborožen odpor, drugi pa so podpirali čakanje do trenutka, ko se bo zavezniška fronta povsem približala Sloveniji. Dotlej bi delovali predvsem na obveščevalnem področju.
Razlike so bile posledica predvojnih političnih nasprotij, odnosa posameznega okupatorja do ljudi in politikov ter pričakovanj ob koncu vojne. Oblikovala sta se dva tabora: protirevolucionarni in narodnoosvobodilni tabor.
Pogledi slovenskih političnih taborov na okupacijo so bili različni, eni so podpirali oborožen odpor, drugi pa so podpirali čakanje do trenutka, ko se bo zavezniška fronta povsem približala Sloveniji.
»Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod. /…/ Slovenska narodna družina zahteva in se vsa bori za svojo naravno, osnovno, človeško in narodno pravico, namreč za popolno svobodo vsega slovenskega ozemlja. /…/ Samo združeni bomo mogli zopet organizirati primerno veliko in močno, notranje pravilno urejeno narodno državo, ki bo dala tudi slovenskemu narodu svoboden razmah.«
»1. Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov ne priznava Osvobodilna fronta razkosanja Jugoslavije /.../.
6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda v celoti.«
Preberi vira in pojasni
• Primerjaj zahteve, zapisane v londonskih točkah in temeljnih točkah OF.
• Kako se je razlikoval odnos meščanskega in marksističnega tabora do okupatorja?
Upor proti okupatorju
V protirevolucionarnem taboru so v okviru odporniških akcij izvajali predvsem obveščevalno dejavnost za zaveznike in zato ustanovili več obveščevalnih organizacij. Ustanovili so tudi ilegalne enote (Slovenska legija, Sokolska in Narodna legija), ki pa niso delovale vojaško.
ZANIMIVO
Prvi oboroženi spopad z okupatorjem se je zgodil med člani Tigra in Italijani na Mali gori 13. maja 1941.
V narodnoosvobodilnem taboru je OF organizirala raznolike oblike odpora. Središče odpora OF je bilo sprva v Ljubljani, nato pa na Kočevskem.
▪ Zbirala je podatke o okupatorjih (obveščevalna dejavnost).
▪ Izvajala je sabotaže in atentate na predstavnike oblasti okupatorja, pa tudi na vidne predstavnike katoliškega in liberalnega tabora.
▪ V okviru tiskarske dejavnosti je delovalo mnogo ilegalnih tiskarn.
V narodnoosvobodilnem taboru je OF organizirala raznolike oblike odpora: obveščevalno dejavnost, sabotaže in atentate na predstavnike oblasti okupatorja, pa tudi na vidne predstavnike katoliškega in liberalnega tabora, tiskarsko dejavnost.
Poleti 1941 je OF začela ustanavljati organizirane odporniške vojaške enote – partizanske čete.
• Njihov način bojevanja je bil gverilski. Močne in bolje opremljene okupatorjeve enote so napadali iz zasede.
• Čete so si zavetje poiskale v gozdovih, na samotnih kmetijah in v kočah.
Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je bilo sestavni del jugoslovanskega partizanskega osvobodilnega gibanja, ki ga je vodil Josip Broz Tito, vendar je akcije načrtovalo in izvajalo samostojno.
Poleti 1941 je OF začela ustanavljati organizirane odporniške vojaške enote – partizanske čete, ki so izvajale gverilsko bojevanje.
Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je bilo sestavni del jugoslovanskega partizanskega osvobodilnega gibanja, vendar je akcije načrtovalo in izvajalo samostojno.
ZANIMIVO
Prva partizanska četa je bila ustanovljena julija 1941 vzhodno od Ljubljane. Partizanski pozdrav je bil »Smrt fašizmu – svoboda narodu!«.
»Dne 24. julija so se zbrale borbene grupe iz Zgornje Šiške in z Brda, da bi uničile železniško progo na Viču. S seboj smo imeli močne vojaške 'francoze' za odvijanje vijakov. Delo je bilo zamudno, po 2 uri je trajalo, da smo odvili spojne vijake na eni tračnici. /…/ Preden pa smo končali delo, nas je presenetila italijanska patrulja. Kljub temu smo se v redu umaknili. Akcija sicer ni imela popolnega uspeha, ker je patrulja takoj našla okvaro in preprečila, da bi vlak iztiril. Vendar je trajalo ves dan, preden so progo popravili in jo spet izročili prometu.«
Preberi vir in pojasni
• Kakšna oblika odpora je opisana v viru?
• Kako je opisana akcija prizadela italijansko stran?
Da bi zatrli odporniško gibanje, so okupatorji izvajali nasilje nad prebivalstvom, kot je bilo streljanje talcev, zapiranje ljudi v zapore in pošiljanje v taborišča.
Proti partizanskim četam so organizirali množične vojaške ofenzive. Vendar partizanskega gibanja niso mogli uničiti, po kapitulaciji Italije se je namreč še močneje razmahnilo.
Da bi zatrli odporniško gibanje, so okupatorji izvajali nasilje nad prebivalstvom, kot je bilo streljanje talcev, zapiranje ljudi v zapore in pošiljanje v taborišča.
Proti partizanskim četam so organizirali množične vojaške ofenzive.
* racija – nenadna policijska ali vojaška akcija z namenom najti, ujeti določene ljudi
»Teror je strašen. Ljubljana je obdana z žico ter od časa do časa hermetično zaprta. Racije od hiše do hiše. Zdaj je od 15. julija spet blokirana. /…/ Ustrelijo vsakogar, ki se približa žici. Streljajo vsak dan. Do zdaj so poslali v internacijo samo iz Ljubljane okrog 10.000 moških. Ljubljana je mesto brez moških.«
* internacija – prisilno bivanje pod nadzorom na določenem mestu, navadno v taborišču
Preberi vir in pojasni
• Na katere načine je italijanski okupator izvajal pritisk na prebivalce Ljubljane?
Pomen partizanskega gibanja – da pomaga zaveznikom v boju proti fašizmu – so priznali tudi zavezniki, najprej Britanci.
Na teheranski konferenci velikih treh je bilo priznanje partizanov kot bojujoče se sile tudi javno razglašeno (novembra 1943). Z vrhovnim štabom jugoslovanske partizanske vojske so vzpostavili redne stike. Partizanom so začeli pošiljati orožje, zdravstveni material in tudi vojaške svetovalce.
V Ljubljanski pokrajini so spomladi 1942 partizanske čete osvobodile več manjših ozemelj. Maja istega leta so se ta povezala v veliko osvobojeno ozemlje, naseljeno območje, s katerega je bil okupator pregnan. Na osvobojenem ozemlju je oblast prevzela Osvobodilna fronta in poskušala organizirati čim bolj normalno življenje ter vire na tem ozemlju izkoristiti za preskrbo partizanov.
Na teheranski konferenci (1943) so zavezniki priznali partizansko vojsko.
V Ljubljanski pokrajini so spomladi 1942 partizanske čete osvobodile več manjših ozemelj. Maja so se ta povezala v veliko osvobojeno ozemlje, naseljeno območje, s katerega je bil okupator pregnan.
Na osvobojenem ozemlju je oblast prevzela Osvobodilna fronta.
ZANIMIVO
Nepopolni podatki in ocene kažejo, da je bilo poleti 1942 partizanov okoli 5300, jeseni 1943 (po kapitulaciji Italije) okoli 20.000, ob koncu vojne pa okoli 38.000.
Oglej si slike
• Ob zgornjih slikah sklepaj o pomenu osvobojenega ozemlja za odporniško gibanje.
Spopad med Slovenci
Med vojno se je poglobilo nasprotje med protirevolucionarnim in narodnoosvobodilnim taborom. Oba tabora sta želela voditi Slovence med okupacijo in po vojni prevzeti oblast.
Določeno vlogo v odnosih med taboroma je imela tudi Katoliška cerkev. Nekateri duhovniki so podprli osvobodilni boj in se mu celo pridružili, v Ljubljanski pokrajini pa je večinski del duhovnikov pod vodstvom škofa Rožmana oboroženi boj proti okupatorju odklonil.
Nekateri duhovniki so sodelovali z okupatorjem, predvsem zaradi želje, da bi preprečili vojne žrtve, ki so se jim zdele nepotrebne, in želje zaustaviti širitev komunističnih idej oz. socialistično revolucijo.
Določeno vlogo v odnosih med taboroma je imela tudi Katoliška cerkev. Večina predstavnikov Cerkve je zaradi strahu pred komunizmom odklonila sodelovanje z narodnosvobodilnim taborom.
Nasprotovanje med taboroma je preraslo v nestrpnost, ki sta jo spodbujala močna propaganda na obeh straneh in obračunavanje OF s člani protirevolucionarnega tabora (atentati na protikomunistično usmerjene člane protirevoclucionarnega tabora, med njimi na mnoge ugledne politike in duhovnike).
Posamezniki so si zaman prizadevali za ustavitev obračunov med obema taboroma, ki so koristili predvsem okupatorju.
»Najhujša doba likvidacij je bila leta 1942 pred ofenzivo (italijansko, poleti 1942 – op. pisca) /…/. Tako so tedaj prišli na vrsto tudi komunistični zavezniki, krščanski socialisti in Sokoli. Ljudje so začeli v trumah izginjati /…/. Poleg pismenih zapovedi glede tega so bila dana partijcem navodila, naj se otresejo vsakogar, ki bi jim utegnil biti nevaren.«
* likvidacija – usmrtitev po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika
»Komunizem smatramo za najtežjo in najnevarnejšo rano na našem narodnem telesu in nobenega sredstva, ki bi nam [jo] pomagal popolnoma izžgati, ne bomo opustili. Zavedamo se namreč, da je to naša narodna dolžnost, dolžnost pravih katoličanov.«
Oboroženi nastopi posameznih partizanskih enot proti civilistom, atentati OF, krepitev OF in zaostrovanje njene revolucionarne politike so protirevolucionarni tabor spodbudili k organiziranju svojih oboroženih enot.
Delovali so:
• vaške straže
• četniško gibanje
• slovensko domobranstvo
»Tako je bila ustanovljena Legija, ki so jo pozneje /…/ prekrstili v »Milizia Volontaria antikomunista«. Mišljena je bila kot slovenska narodna vojska, ki naj ljudstvo brani in čuva. Po vseh krajih Ljubljanske pokrajine so kmetje prosili za orožje. Torej nihče ni kmeta silil prijeti za orožje. Nagon po samoobrambi in volja po življenju sta ga k temu prisilila.«
Preberi vir in pojasni
• Kdo je ustanovil vaške straže?
• Zakaj so bile ustanovljene?
ZANIMIVO
• Partizani so vaške straže imenovali bela garda (pri čemer so izhajali iz poimenovanja za nasprotnike komunistov v ruski revoluciji), četnike pa plava garda. Čete vaških straž so partizani septembra 1943 porazili na Turjaku, čete četnikov pa v Grčaricah.
• Vaške straže so bile najštevilčnejše poleti 1943, ko so štele okoli 6000 članov. Četniki so v Sloveniji šteli okoli 500 mož, na vsem jugoslovanskem ozemlju pa več kot 50.000.
Z oboroženim sodelovanjem z okupatorjem so pripadniki vaških straž in četnikov zašli v aktivno kolaboracijo. Osvobodilna fronta jim je očitala narodno izdajstvo. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so se z vaškimi stražami in četniki spopadli partizani in jih premagali.
Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so oblast nad Ljubljansko pokrajino prevzeli Nemci.
Na pobudo starojugoslovanskega generala Leona Rupnika, ljubljanskega župana, je bilo
ustanovljeno Slovensko domobranstvo.
Vanj so se najprej vpisovali prostovoljci, kasneje pa so vanj mobilizirali del vojaških obveznikov.
Domobranske enote so delovale tudi na Primorskem in Gorenjskem.
Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so se z vaškimi stražami in četniki spopadli partizani in jih premagali.
Po kapitulaciji Italije so Ljubljansko pokrajino zavzeli Nemci. Na pobudo ljubljanskega župana Leona Rupnika je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo.
»Domobranci, v boj za sveto stvar,
zavihral nad nami je vihar,
domovina vabi nas,
domovina kliče nas,
v boj za sveto stvar!
Nam sovražnik ruši hišo, dom,
nam pogubo nosi in polom,
vsak naj meč zagrabi,
domovina vabi,
za dom, za sveto stvar!«
Preberi vir in pojasni
• Kaj je bil namen delovanja domobrancev?
• Kdo je bil »sovražnik«, ki je omenjen v pesmi?
ZANIMIVO
Domobranske enote so delovale v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in Gorenjskem. Po ocenah zgodovinarjev naj bi domobranstvo štelo okoli 17.000 mož.
Zaradi sodelovanja z nemškimi oblastmi so domobrance partizani in zavezniki prištevali med sodelavce okupatorja. Slovenski politiki v emigraciji so vodstvo v Ljubljani pozivali, naj opusti sodelovanje z Nemci, a niso bili uspešni. Ob koncu vojne so se domobranci skupaj z nemško vojsko umaknili na avstrijsko Koroško in se predali zaveznikom.
Razvoj nove oblasti med vojno
Med vojno je postala najpomembnejša politična in vojaška organizacija na slovenskih tleh ilegalna Osvobodilna fronta, ki je vodila najmočnejše in najaktivnejše odporniško gibanje ter je na osvobojenem ozemlju prevzela oblast.
OF je bila skupna organizacija različnih političnih skupin, z uspešnim odporniškim gibanjem pa se je v njej okrepil položaj komunistov.
Med vojno je postala najpomembnejša politična in vojaška organizacija na slovenskih tleh ilegalna Osvobodilna fronta, ki je bila organizacija različnih političnih skupin. V njej se je krepil položaj komunistov.
Marca 1943 so na zahtevo komunistov druge ustanovne skupine OF podpisale dolomitsko izjavo, katere del lahko prebereš v spodnjem viru.
Z dolomitsko izjavo so druge politične skupine v OF komunistični partiji priznale vodilno vlogo v OF in odporniškem gibanju, kar je:
▪ komunistom pripravilo pot za prevzem oblasti po vojni,
▪ zaostrilo odnos med OF in protirevolucionarnim taborom.
»Enotnost osvobodilne borbe, ki jo bije slovenski narod na življenje in smrt, kakor tudi vsi drugi razlogi zahtevajo, da se OF dosledno razvija v smeri vse krepkejšega in enotnega vseljudskega gibanja slovenskega naroda. /S/oglašajo ustanovne skupine OF v naslednjih dejstvih: a) Osvobodilna fronta slovenskega naroda je enotna vseljudska politična in nacionalna organizacija slovenskega naroda. /.../ b) Avantgardna* vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program Komunistični partiji Slovenije kot avantgardi najnaprednejšega slovenskega družbenega razreda – proletariata Slovenije. /.../ c) Druge izmed ustanovnih skupin OF ne organizirajo samostojnih strank ali političnih organizacij.«
* avantgarda – idejni nosilci kakega gibanja
Preberi vir in pojasni
• Kakšno vlogo je z dolomitsko izjavo pridobila komunistična partija?
• Kaj je bilo prepovedano drugim skupinam v OF?
Že septembra 1941 se je najvišji organ OF – Vrhovni plenum – razglasil za edinega predstavnika slovenskega naroda – novo oblast – in se preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor.
Oktobra 1943 je v Kočevju potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Zbrali so se predstavniki OF na osvobojenih in okupiranih slovenskih ozemljih ter predstavniki partizanskih čet.
• Begunski vladi v Londonu so odrekli pravico zastopati slovenski narod.
• Izvolili so zakonodajni organ nove oblasti (parlament) z nazivom Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je izdal nekaj zakonskih odlokov, na primer o kaznovanju izdajalcev in plačevanju »narodnega« davka.
• Izvolili so izvršni organ nove oblasti z nazivom Izvršni odbor OF Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO).
• Podprli so odločitev za ohranitev Jugoslavije in enakopravnost njenih narodov.
• Podprli so zahtevo po priključitvi slovenskega Primorja k Sloveniji oz. Jugoslaviji.
Zborovanje predstavnikov OF in partizanov je bilo korak v smer povojnega komunističnega prevzema oblasti.
Že septembra 1941 se je najvišji organ OF – Vrhovni plenum – razglasil za edinega predstavnika slovenskega naroda – novo oblast – in se preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor.
Oktobra 1943 so se v Kočevju zbrali predstavniki OF na osvobojenih in okupiranih slovenskih ozemljih ter predstavniki partizanskih čet.
Izvolili so zakonodajni organ nove oblasti (parlament) in izvršni organ nove oblasti z nazivom Izvršni odbor OF Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO).
ZANIMIVO
• Partizanske enote na Slovenskem je nadzoroval in usmerjal glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.
• Partizanske enote so imele politične komisarje, ki jih je imenovala komunistična partija. Skrbeli so za širjenje komunistične propagande med vojaki, ideološki nadzor in so zagotavljali, da vojaški poveljniki izvršujejo politiko komunistične partije.
Komunistična partija Slovenije je bila del Komunistične partije Jugoslavije, ki jo je vodil Josip Broz - Tito. Leta 1942 je Komunistična partija Jugoslavije ustanovila Avnoj (Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije), politično predstavniško telo jugoslovanskih narodov.
Na teheranski konferenci (novembra 1943) so veliki trije priznali partizansko vojsko in osvobodilno gibanje v Jugoslaviji za zaveznika v boju proti Nemčiji.
Vztrajali pa so, da komunistična oblast sodeluje z begunsko vlado.
Junija 1944 sta Tito (v imenu Avnoja) in Ivan Šubašić (v imenu begunske vlade) podpisala sporazum Tito – Šubašić. Predvideval je ustanovitev skupne vlade povojne Jugoslavije. Marca 1945 je bila sestavljena vlada, vodil jo je Tito, v njej pa so imeli premoč komunisti.
Na teheranski konferenci so veliki trije priznali partizansko vojsko in osvobodilno gibanje v Jugoslaviji za zaveznika v boju proti Nemčiji.
Junija 1944 sta Tito (v imenu AVNOJ-a) in Ivan Šubašić (v imenu begunske vlade) podpisala sporazum Tito – Šubašić. Predvideval je ustanovitev skupne vlade povojne Jugoslavije.
Konec vojne na Slovenskem
Na prevzem oblasti po vojni se je pripravljal tudi protirevolucionarni tabor, ki je jeseni 1944 ustanovil skupno predstavništvo – Narodni odbor za Slovenijo.
A uspehi partizanskega vojske so izničili njegove načrte.
Poleti 1944 so se začeli Nemci umikati z Balkanskega polotoka proti zahodu. Jugoslovanska armada je ob tem začela preboj v Srbiji, sledila je osvoboditev različnih delov Jugoslavije.
V prvih mesecih 1945 je sledil prodor čez južno in osrednjo Slovenijo proti zahodni in severni slovenski narodni meji, ki se je zaključil meseca maja.
Večini nemških enot in njihovih sodelavcev se je pred partizani uspelo umakniti na avstrijsko Koroško in se predati zaveznikom.
S prihodom v Trst in Celovec je slovenska partizanska vojska dosegla osvoboditev vsega slovenskega narodnostnega ozemlja. Na zahtevo zaveznikov, ki so nekaj dni zatem prišli na to ozemlje, se je partizanska vojska morala s teh območij umakniti.
Poleti 1944 so se začeli Nemci umikati z Balkanskega polotoka proti zahodu, sledila je osvoboditev jugoslovanskega ozemlja.
V prvih mesecih 1945 je sledil prodor čez južno in osrednjo Slovenijo proti zahodni in severni slovenski narodni meji, ki se je zaključil meseca maja.
S prihodom v Trst in Celovec je slovenska partizanska vojska dosegla osvoboditev vsega slovenskega narodnostnega ozemlja, a se je morala od tam na zahtevo zaveznikov umakniti.
Oglej si zemljevid in pojasni
• Do kod so na severu in zahodu prišle partizanske čete?
• Katere enote so pomagale pri osvoboditvi Prekmurja?
ZANIMIVO
Vojna na Slovenskem je bila končana teden dni po kapitulaciji Nemčije in koncu druge svetovne vojne v Evropi.
Ob osvoboditvi Slovenije se je med Slovenci, ki so sodelovali z okupatorjem ali odklanjali sodelovanje z OF, razširil strah pred maščevanjem nove komunistične oblasti.
V zadnjih vojnih dnevih so številni zapustili svoje domove. Pridružili so se jim politiki več predvojnih strank. Skupaj z nemško vojsko in domobranskimi enotami so se umaknili na Koroško.
»Ceste so zabasane z vojaštvom in z begunci. /…/ Hrušč in trušč kakor na sodni dan. /…/ Čeprav premagani, so nemški vojaki še vedno oblastni, surovi /…/. Begunce pretepajo s palicami. Gonijo jih s ceste, kradejo jim kolesa, prtljago, konje. Ure in ure čakamo na cesti. Počasi se začnemo pomikati po strmi ljubeljski cesti. Strahotno poka na desni in na levi. /…/ Ob poti in v potoku leže cele skladovnice uporabnega orožja, municije /…/. Vmes pa vpitje, kletev, zmešnjava, pretep, jok in kri. /…/ Groze polna je ta pot!«
Preberi vir in pojasni
• Razpoloženje, opisano v pisnem viru, primerjaj z razpoloženjem v Ljubljani ob osvoboditvi.
Slovenski begunci so v taboriščih v Avstriji (Vetrinje, Spittal, Linz) in Italiji organizirali slovenske šole in kulturno dejavnost (gledališče, tiskarstvo). Od tam so odšli v različne zahodnoevropske države, ZDA, Kanado, Avstralijo, največja skupina, tudi družine z otroki, pa se je izselila v Argentino.
ZANIMIVO
Z nemško vojsko je iz Slovenije pobegnila večina nemških Kočevarjev (okoli 10.000 ljudi), ki so se pozimi 1941/42 iz Kočevskega preselili na nemško okupacijsko območje (Posavje, Obsotelje).