Preseljevanje ljudi
KLJUČNE BESEDE:
- medkulturni dialog
Migracije v 20. stoletju
Dvajseto stoletje lahko imenujemo stoletje migracij. Migracije so poleg vojn spodbujali tudi prepad med gospodarsko razvitimi državami in državami v razvoju ter vse bolj razvite komunikacijske vezi, ki so povezale svet. Begunci so bežali pred pregonom ali vojno. Ekonomski migranti pa so hoteli zapustiti življenje, ki je bilo zaznamovano z revščino.
Vse do velike gospodarske krize leta 1929 so se Evropejci množično selili po svetu, predvsem v Severno Ameriko.
Ob koncu druge svetovne vojne so se po Evropi selili begunci in drugi, ki so iskali novi dom.
Med letoma 1945 in 1970 so se zaradi gospodarske rasti v razvitih državah zahodne Evrope povečale potrebe po delavcih in priseljenci so bili zelo zaželeni. Prišli so iz južne Evrope in severne Afrike, za Francijo in Veliko Britanijo pa je bilo značilno priseljevanje prebivalcev nekdanjih afriških in azijskih kolonij.
V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je nadaljevalo preseljevanje iz nerazvitih delov Azije, Afrike in Latinske Amerike v razvite države v Evropi, v Severno Ameriko in Avstralijo.
Vse do velike gospodarske krize leta 1929 so se Evropejci množično selili po svetu, predvsem v Severno Ameriko.
Od konca druge svetovne vojne dalje pa je bila Evropa cilj mnogih, ki so iskali zaposlitev in priložnost za boljše življenje ali iskali zatočišče pred preganjanjem.
Posledice migracij
Priseljevanje delavcev z revnejših celin in regij v zahodno Evropo, Severno Ameriko in druge razvite dele sveta je v 20. stoletju pomembno pripomoglo h gospodarskemu razvoju teh dežel.
Vodilo pa je tudi do družbenih sprememb. Čeprav so se priseljeni v novih državah pogosto srečevali s socialnimi, ekonomskimi in političnimi ovirami, je bilo novo življenje za mnoge med njimi še vedno boljše, kot so ga imeli v svojih državah. Odločili so se ostati. Postali so del družbene in kulturne resničnosti razvitih držav.
Priseljevanje delavcev z revnejših celin in regij v zahodno Evropo, Severno Ameriko in druge razvite dele sveta je v 20. stoletju pomembno pripomoglo h gospodarskemu razvoju teh dežel.
Vodilo pa je tudi do družbenih sprememb. Piseljenci so postali del družbene in kulturne resničnosti razvitih držav.
Migranti upajo, da bodo v novi deželi našli boljšo, varnejšo prihodnost. Vse prepogosto je resničnost drugačna. Marsikje je razširjena sovražnost do priseljencev. Z njimi se slabo ravna ali se jih nekaznovano izrablja.
V porastu je ilegalno priseljevanje, ki ga pogosto organizirajo kriminalne združbe, ki izkoriščajo stisko ljudi. Mnoge poti ilegalnih migrantov se končajo neuspešno.
»Nisem se odločil, da bom zapustil svojo državo, ampak sem bil prisiljen oditi. /…/ Kljub slabim občutkom, ki sem jih imel o odhodu iz svoje države, ko pomislim logično, verjamem, da sem sprejel pravo odločitev. Pogrešam vse – dom, družino, prijatelje in stare čase, vendar moram priznati, da Sirija ni več primeren in varen prostor za življenje, delo in družino. /…/ Švedska je kraj, kjer lahko začnem znova in živim ugledno življenje in kjer lahko pomislim na zaposlitev, družino in otroke.«
Medkulturni dialog
Medkulturni dialog razumemo kot čim bolj odprto in spoštljivo komunikacijo med ljudmi iz različnih družbenih okolij. Gre za izmenjavo mnenj med posamezniki ali skupinami različnih narodnosti, kultur, veroizpovedi, jezikov, generacij, socialnih okolij.
V vse bolj globalnih in večkulturnih družbah je neprestano srečevanje s kulturno raznovrstnostjo za večino prebivalstva postalo dejstvo, hkrati pa še vedno za vse to ostaja velik izziv.
V zahodni Evropi živi veliko muslimanov in pripadnikov drugih ver, ki so se priselili iz Afrike in Azije ter negujejo svojo vero in kulturo. Na Kitajskem je poznan primer Tibetancev, ki gojijo svojo kulturo, za katero pa uradne kitajske oblasti nimajo posluha. Vsem znan je primer (ne)sobivanja med Izraelci in Palestinci v državi Izrael.
Medkulturni dialog razumemo kot čim bolj odprto in spoštljivo komunikacijo med ljudmi iz različnih družbenih okolij.
V vse bolj globalnih in večkulturnih družbah je neprestano srečevanje s kulturno raznovrstnostjo za večino prebivalstva postalo dejstvo, hkrati pa še vedno za vse to ostaja velik izziv.
Medkulturni dialog v izobraževanju zajema vzgojo za strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi.