»Ta četa je 9. februarja 1944 napadla sovražno kolono od Sore proti Osolniku, 10. je napadla sovražnika ob progi Reteče–Škofja Loka. 18. februarja so šli iztirit vlak, pa so padli v zasedo, 19. so v Sori napadli dva orožnika /…/. 3. marca so se pred sovražnikom umaknili iz taborišča, 8. marca je sovražnik napadel četno zasedo, nakar ga je četa pregnala.«

(Vir: Kronike 1. čete I. bataljona, v: Gorenjski partizan: Gorenjski odred 1942–1945, Partizanski knjižni klub, Ljubljana, 1992)

Pomen partizanskega gibanja – da pomaga zaveznikom v boju proti fašizmu – so priznali tudi zavezniki na teheranski konferenci (novembra 1943). Z Vrhovnim štabom jugoslovanske partizanske vojske so vzpostavili redne stike. Partizanom so začeli pošiljati orožje, zdravstveni material in tudi vojaške svetovalce.

»Narodi Jugoslavije! Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci, Črnogorci, muslimani*! Napočil je dolgo pričakovani dan, ki ste ga vi pričakovali s tako velikim hrepenenjem. /…/ Napočil je veliki dan miru in svobode. Sedaj moramo izvojevati novo veliko zmago, da obnovimo našo porušeno državo /…/. Da še bolj utrdimo naše bratstvo in edinost, tako da ga ne bo mogla nobena sila nikoli več porušiti.«

(Iz govora Tita v Beogradu, 9. maja 1945)

»Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:
1. da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; /…/«