Ognjeniki
Ognjeniki so veličasten naravni pojav, ki lahko povzroči veliko škode in tudi človeške žrtve, so pa tudi turistična zanimivost. V preteklosti, ko še niso znali razložiti njihovega nastanka, so veljali za prebivališča jeznih bogov.
Nastanek ognjenikov
Zemljina skorja ni enotna, ampak je razdeljena na več delov, ki jih imenujemo . Litosferske plošče se počasi, a stalno premikajo. V resnici plavajo na Zemljinem plašču, ki ga sestavljajo staljene kamnine.
Plošče se lahko:
- razmikajo oziroma oddaljujejo ena od druge;
- podrivajo, pri čemer ena plošča tone pod drugo;
- drsijo ena ob drugi.
Posledice premikanja litosferskih plošč so ognjeniki, potresi, oceanski hrbti, gorstva in otoki. Večina ognjenikov nastane tam, kjer se plošči razmikata ali podrivata.
Zemljina skorja je razdeljena na več litosferskih plošč, ki plavajo na Zemljinem plašču. Plošče se lahko razmikajo, podrivajo ali drsijo ena ob drugi. Posledice premikanja litosferskih plošč so ognjeniki, potresi, oceanski hrbti, gorstva in otoki.
Zgradba in delovanje
Ognjeniki se največkrat pojavljajo v obliki stožčastih vzpetin, na vrhu katerih je vdolbina, ki jo imenujemo ali žrelo.
Krater je s kanali povezan z globljimi deli ognjenika, ki se imenujejo ognjišče. Iz teh ognjišč ob izbruhu na površje prihajajo vroči plini, vulkanski pepel, kamni različnih oblik in velikosti, ki jih imenujemo vulkanske bombe, in magma, ki jo na površju imenujemo lava.
Hitrost gibanja lave na površju je odvisna od njene gostote in od naklona pobočja ognjenika. Ko se lava strdi, nastane trdna kamnina.
Po aktivnosti ognjenike delimo na delujoče ali aktivne, mirujoče ali speče in neaktivne ali ugasle ognjenike. Delujoči so tisti, ki stalno ali občasno bruhajo lavo. Mirujoči ognjeniki že nekaj desetletij ali celo stoletij niso delovali. Tiste, ki so že v daljni preteklosti prenehali delovati, prištevamo med ugasle ognjenike.
Ognjeniško aktivnost pogosto spremljajo tudi izviri vroče vode, redko tudi (ponavljajoči izbruhi vroče vode) ter razpoke, iz katerih izhajajo žveplo in drugi plini.
Ognejniki se praviloma pojavljajo v obliki stožčastih vzpetin, na vrhu katerih je vdolbina (krater ali žrelo), iz katere bruha lava.
Ognjenike delimo na delujoče, mirujoče in ugasle ognjenike.
Napovedovanje izbruhov
V preteklosti so ognjeniški izbruhi bližnje prebivalce večinoma ujeli povsem nepripravljene. Danes znanstveniki, ki jih imenujemo vulkanologi, stalno opazujejo ognjenike in poskušajo pravočasno napovedati izbruhe, da se lahko prebivalci umaknejo. Pri napovedovanju izbruha ognjenika so pozorni na njegovo potresno aktivnost, opazujejo morebitne spremembe v obliki ognjenika ter merijo vrsto in količino plinov, ki prihajajo iz razpok ognjenika. Kljub temu še danes ne znamo popolnoma točno napovedati izbruhov ognjenikov.
Nekoč je bilo napovedovanje ognjenikov skoraj nemogoče, danes pa lahko z moderno tehnologijo precej natančno napovemo izbruh ognjenika.
Aktivni ognjeniki
Na Zemlji je okoli 600 delujočih ognjenikov, od tega jih je vsako leto aktivnih približno desetina. Če bi prišteli še tiste na morskem dnu, jih je še veliko več. Najdejavnejši ognjeniki so v tako imenovanem , ki poteka na obrobju Tihega oceana. Največ ognjenikov je v Indoneziji. V Evropi so delujoči ognjeniki na Islandiji in v Južni Evropi, in sicer Stromboli ter Vulcano na Liparskih otokih, Etna na Siciliji in Vezuv pri Neaplju. Zaradi rodovitne prsti, rudnih bogastev in turizma so območja ob ognjenikih kljub nevarnosti gosto poseljena, zato je napovedovanje njihovih izbruhov še pomembnejše.
Na Zemlji je okoli 600 delujočih ognjenikov, najdejavnejši ognjeniki pa so v tako imenovanem , ki poteka na obrobju Tihega oceana. Zaradi rodovitne prsti, rudnih bogastev in turizma so območja ob ognjenikih kljub nevarnosti gosto poseljena.