Človek in okolje
Človek spreminja življenjski prostor
V naravi, kjer so vsa živa bitja v ravnovesju z okoljem, je vseh dobrin (zrak, voda, hrana) v njihovi neokrnjeni obliki dovolj za vse. Včasih se zdi, da teh stvari ne znamo ceniti.
Krčenje gozdov
S pretiranim izsekavanjem uničujemo gozdne ekosisteme. Najhuje je v predelu tropskega deževnega gozda, kjer naj bi na 6 % vse Zemljine površine živela polovica vseh vrst živih bitij. V zadnjih desetletjih so izsekali velike površine gozdov za les in kmetijske površine. Vsako leto v tropskem gozdu posekajo drevesa na površini, veliki za štiri Slovenije. Z uničevanjem gozdov izginjajo tudi v njih živeče rastlinske in živalske vrste, človek pa izgublja dragocen naravni vir in biotske funkcije. Z množičnim izsekavanjem se manjša tudi možnost gozdov za absorbiranje ogljikovega dioksida iz atmosfere.
Poleg absorpcije CO2 ima gozd še številne druge funkcije. Dobro vpija vodo in jo nato skozi listje počasi oddaja v ozračje. S tem preprečuje poplave, prečiščuje vodo in deluje kot naravna čistilna naprava. Takšno vlogo imajo tudi poplavni gozdovi (loke) ob rekah. Tudi te krčijo z namenom pridobivanja kmetijskih površin, njiv in travnikov, z regulacijo vodotokov pa siromašijo življenjske združbe rečnih bregov. V pokrajini brez drevja ima voda prosto pot po dolinah in ravnicah in ob velikih količinah padavin hitro prestopi bregove rek ter povzroči poplave.
S pretiranim izsekavanjem uničujemo gozdne ekosisteme. Človek izsekava gozdove za les in kmetijske površine. Z uničevanjem gozdov izginjajo tudi v njih živeče rastlinske in živalske vrste, človek pa izgublja dragocen naravni vir in biotske funkcije.
Gozd adsorbira ogljikov dioksid iz atmosfere. Dobro vpija vodo in jo nato skozi listje počasi oddaja v ozračje. S tem preprečuje poplave, prečiščuje vodo in deluje kot naravna čistilna naprava.
Poplavni gozdovi, tako kot tudi druga območja, kjer je občasno ali vedno prisotna voda (npr. barja, rečne mrtvice, močvirja), so pomemben življenjski prostor za številne vrste, ki so v določenem obdobju ali vse svoje življenje vezane na vodo. Takšni vrsti sta na primer žaba plavček in ptica breguljka, ki gnezdi v peščenih stenah ob rekah.
Območja, kjer je občasno ali vedno prisotna voda, so pomemben življenjski prostor za številne vrste. Takšni vrsti sta na primer žaba plavček in ptica breguljka.
Gozdna tla so bogata s humusom, ki nastaja s pomočjo mikroorganizmov, polna so mineralnih snovi, rahlejša in dobro zadržujejo vodo. Če gozd posekamo, tla izgubijo sposobnost zadrževanja vode. Voda hitreje odteče, tla se hitro sušijo, delce pa odnaša veter. Prst postane revna z mineralnimi snovmi, zato je pridelek manjši. S tem so prizadeti vsi ljudje, ki so za svoje preživetje odvisni od tal. Z obdelavo že tako osiromašenih tal in s pašništvom se stanje še slabša. Če izsekana območja ležijo v predelih, kjer je malo padavin, obstaja tudi večja nevarnost suše. Zaradi odnašanja delcev se površje pogosto tako spremeni, da območje lahko označimo kot polpuščavo.
Gozdna tla so rahla, polna mineralnih snovi in dobro zadržujejo vodo. Če gozd posekamo, voda hitreje odteče, tla se hitro sušijo, delce pa odnaša veter. Prst postane revna z mineralnimi snovmi. Na izsekanih območjih, ki ležijo v predelih z malo padavin, pa obstaja tudi večja nevarnost suše.
Vnos tujerodnih organizmov
Vsaka vrsta ima svoje območje pojavljanja, saj ji naravne ovire (številni živi in neživi dejavniki) preprečujejo, da bi prestopila meje svoje razširjenosti. To območje imenujemo areal razširjenosti. Na primer, nizka temperatura v polarnih območjih preprečuje naselitev vrst, ki jim ustreza višja temperatura. Slanost je omejevalni dejavnik, ki preprečuje morskim organizmom, da bi se naselili v celinskih vodah, sladkovodnim pa, da bi se naselili v morju. Včasih je za kopenske organizme lahko fizična ovira že večja reka.
Človek pa je namenoma ali nenamerno nekaterim vrstam omogočil, da so prešle naravne ovire in se pojavile v okolju, kjer jih prej ni bilo. Pojav imenujemo vnos tujerodnih (alohtonih) vrst. Leta 1869 so zgradili Sueški prekop, ki je povezal Rdeče in Sredozemsko morje. S tem se je znatno zmanjšal čas plovbe od zahoda proti vzhodu. Prekop pa je omogočil tudi prehod številnih vrst morskih organizmov iz Rdečega morja v Sredozemsko. Tako danes tudi v Jadranu najdemo vrste, ki jih pred graditvijo prekopa tu ni bilo. Obstajajo še drugi načini prenosa organizmov v Sredozemsko morje: z balastnimi vodami in sedimenti ali z obrastjo na plovilih.
Vsaka vrsta ima svoje območje pojavljanja, ki ga imenujemo areal razširjenosti. Številne naravne ovire preprečujejo, da bi vrsta prestopila meje svoje razširjenosti.
Človek je namenoma ali nenamerno nekaterim vrstam omogočil, da so prešle naravne ovire in se pojavile v okolju, kjer jih prej ni bilo. Pojav imenujemo vnos tujerodnih (alohtonih) vrst.
Stanje ekosistemov
Človek dolgoročno vpliva na organizme v ekosistemu, s tem pa tudi na delovanje ekosistema. Da bi ugotovil, kakšne posledice imajo njegovi posegi v biocenozo (življenjsko združbo), je nujno redno spremljanje in ocenjevanje stanja ekosistemov. To imenujemo biološki monitoring. Da se v ekosistemu dogajajo spremembe, nam lahko povedo določeni organizmi, katerih prisotnost, številnost, vedenje ali fiziološko stanje odražajo stanje ali spremembo okolja. Take organizme imenujemo indikatorske vrste ali bioindikatorji. Primer bioindikatorjev v rastlinskem svetu so lišaji, ki so kazalci čistega zraka.
Da bi ugotovil, kakšne posledice imajo posegi človeka v biocenozo, je nujno redno spremljanje in ocenjevanje stanja ekosistemov. To imenujemo biološki monitoring. Določeni organizmi na različne načine odražajo stanje ali spremembo okolja. Take organizme imenujemo indikatorske vrste ali bioindikatorji. Primer bioindikatorjev so lišaji, ki so kazalci čistega zraka.
Kazalci čistosti vode, ki jih najdemo le v čistih vodah in so za onesnaženost občutljivi, so na primer ličinke enodnevnic, mladoletnic, postranic in vrbnic.
Če je voda onesnažena, je v njej več tubifeksov, vodnih osličkov in ličink trzače.
