Denar skozi čas 

Vsebina:
• Pojav trgovine in denarja
• Denar in trgovina v antiki
• Denar in trgovina v srednjem veku
• Trgovina in denar v novem veku
• Gospodarski razvoj v 20. Stoletju
• Gospodarski razvoj v samostojni Sloveniji
• Mednarodne finančne organizacije

Prve človeške skupnosti v času starejše kamene dobe niso poznale zasebne lastnine in trgovine. Ozemlje in hrana sta bila v skupni lasti članov lovskih skupnosti. V času mlajše kamene dobe se je s kmetovanjem in stalno naselitvijo pojavila zasebna lastnina, s katero so med družinami nastale razlike v premoženju. 

Pridelke, živila in obrtne izdelke, ki so jih ljudje pridelali v večjih količinah, kot so jih potrebovali za svoje potrebe, so menjavali za izdelke ali stvari, ki jih niso imeli. V dobi kovin se je razvila trgovina.

• Sprva so ljudje menjali blago za blago (menjalna trgovina), pri tem so svoj pridelek ali izdelek zamenjali za drugega; včasih pa za posamezne predmete, ki so imeli veliko vrednost (na primer sol, školjke, začimbe, kovinska zrna). Kot plačilno sredstvo so se uporabljali tudi kosi kovin.

• V 7. stol. pr. Kr. so Lidijci v Mali Aziji prvi začeli izdelovati denar v obliki zlatih in srebrnih kovancev.

V času prvih civilizacij rodovitnega polmeseca so mesta postala središča trgovine. Trgovinska izmenjava med mesti rodovitnega polmeseca je segala daleč v sosednje dežele. Iz zahodne Afrike so prihajali sužnji, ebenovina, slonovina, zlato in začimbe, s Cipra baker, iz Libanona les, iz Azije konji, dragi kamni, srebro in svila, iz Nubije zlato in baker …

Za grško gospodarstvo je bila značilna pomorska trgovina. Na njen razvoj je močno vplivala grška kolonizacija s katero so Grki poselili večino sredozemskih in črnomorskih obal, z ljudstvi v notranjosti teh dežel pa so tudi trgovali. Zaradi pomorske trgovine so posamezni trgovci zelo obogateli, trgovina pa je vplivala tudi na nastanek blagovno-denarnega gospodarstva.

V 7. stoletju pr. Kr. so Grki v Mali Aziji začeli kot sredstvo menjave uporabljati denar. Prvi kovani denar v celinski Grčiji so skovali v Atenah, sicer pa je vsak polis koval svoj denar. Kovanci so bili kovani iz sreba in zlata, redkeje iz bakra.

V času rimske države se je z njeno širitvijo močno povečala izmenjava blaga med provincami ter uvoz surovin in izdelkov iz daljnih dežel. Trgovske poti so potekale predvsem po morju in rekah. V Rim so se tako stekali proizvodi iz cesarstva kot tudi tisti iz oddaljenega sveta (svila s Kitajske, zlato iz Afrike …).

V rimski državi je bil denarni sistem poenoten. V času republike je bil najbolj pogost kovanec srebrnik denarius. Ko je izgubil svojo vrednost, so ga nadomestili drugi kovanci. Večina kovancev je bila kovanih iz brona. Zlati kovanec, ki se je uporabljal v času Rimskega cesarstva, pa se je imenoval aureus. Bil je podobne velikosti kot srebrni denarius, ker je bil kovan iz zlata, pa je bil vreden veliko več.

Od tretjega stoletja dalje se je Rimsko cesarstvo soočalo z vsesplošno krizo, ki je obsegala tudi gospodarske težave. V mestih je prišlo do propadanja trgovine in obrti, država pa se je soočala s pomankanjem denarja, padanjem njegove vrednosti ter naraščanjem cen.

Gospodarski sistem rimskega cesarstva je dokončno propadel v času preseljevanja ljudstev (od 5. stoletja). Obrt in trgovina sta se ohranili le v Sredozemlju. V zahodni in srednji Evropi pa sta propadli in namesto denarne se je uveljavila blagovna menjava (blago za blago).

V času srednjega veka se je v Evropi oblikoval fevdalni gospodarski sistem, v katerem so se preživljali predvsem s kmetijstvom, zato je bila posest največje bogastvo. Obrt, trgovina ter uporaba denarja so močno nazadovali ali celo propadli. Zemljiška gospostva so bila samozadostna, kar pomeni, da so podložniki in fevdalec skoraj vse dobrine, ki so jih potrebovali za življenje (hrano, orodje, obleko, obuvala), pridobili in izdelali na gospostvu. 

Po letu 1000 je postopoma prišlo do oživljanja trgovine in obrti in nastanka trgovsko-obrtnih naselbin - srednjeveških mest. Trgovci so na mestnih sejmih prodajali svoje blago (na primer tkanine, sol, med, vino, usnje, različno orodje …).

Trgovina je povečala potrebo po denarju. Trgovci so morali blago najprej kupiti in zanj založiti denar. Ker ga velikokrat niso imeli dovolj, so si denar sposodili pri bankirjih. Bančništvo je postalo pomembna gospodarska dejavnost. Zelo se je razvilo v Italiji.

Cerkev je kristjanom prepovedovala posojati denar, zato so prve denarne (bančne) posle v Evropi prevzeli Judje.

ZANIMIVO:
Papiranti denar (bankovci) se prvič pojavi na Kitajskem v času dinastije Tang (7. stoletje). Evropejci so papirnati denar spoznali šele v 13. stoletju, kot standardno plačilno sredstvo pa se je začel uveljavljati od konca 17. stoletja dalje.

V času geografskih odkritij se je močno povečala izmenjava blaga med oddaljenimi deželami. Španci in Portugalci so v Ameriki prevzeli staroselske rudnike zlata in srebra. Zlato, srebro in prihodki kolonij so se stekali v matične države in jih bogatili. Španija, ki je v 16. stoletju imela največ kolonij, je bila najmočnejša in najbogatejša država na svetu.

Izmenjava blaga med Evropo in ameriškimi kolonijami je okrepila čezmorsko svetovno trgovino, ki je povezala Evropo, Azijo, Afriko in Novi svet ter prinesla evropskim trgovcem veliko bogastvo. Mesta ob Atlantskem oceanu (Lizbona, Sevilla, Antwerpen, Amsterdam) so doživela velik gospodarski razcvet.

V 17. soletju so se finančne potrebe evropskih držav povečale. Da bi povečali dohodke države, so vladarji spodbujali uveljavitev gospodarske politike, ki jo imenujemo merkantilizem. Merkantilizem je spodbujal izvozno trgovino, visoke zaščitne carine domačega tržišča ter pridobivanje surovin iz kolonij. Pojavile so se prve borze, na katerih je potekal nakup in prodaja vrednostnih papirjev. Prva borza je nastala v flamskem mestu Antwerpen.

Od 17. stoletja dalje se je v Evropi razvijala kapitalistična miselnost, ki teži k maksimiranju dobička. Kapitalizem izhaja iz besede kapital, ki pomeni lastnino oziroma vrednost v različnih oblikah - denar, proizvodna sredstva, nepremičnine itd. Kapitalistična gospodarska ureditev temelji na zasebni lastnini, gospodarski svobodi ter prostemu trgu.

Na uveljavitev kapitalistične miselnosti je močno vplivala industrializacija, ki je od konca 18. stoletja dalje potekala v evropskih državah. Kapital je imel zelo pomembno vlogo pri industrialiizaciji, saj gradnja tovarn, prometnih povezav ter ostale industrijske infrastrukture ne bi bila mogoča brez bančnih kreditov. Potreba po denarju je tako spodbudila hitro rast bank in ostalih finančnih institucij.

Industralizacija je v 19. stoletju zajela tudi slovenske dežele. Ena od glavnih značilnosti ob začetku industrijskega razvoja na Slovenskem je bilo pomanjkanje domačega kapitala. Pomembno vlogo pri širjenju industrializacije je zato sprva imel predvsem tuj kapital − avstrijski, nemški, francoski, češki, švicarski, na Goriškem tudi italijanski. Pomembnejši slovenski kapital je začel nastajati v drugi polovici 19. stoletja.

Za krepitev slovenskega kapitala so bile poleg bank pomembne tudi hranilnice, posojilnice in zadruge. Posojilnice so kmetom in obrtnikom dajale ugodna posojila (kredite). Kmečke zadruge so omogočale ugodno prodajo in nakup kmečkih pridelkov, hrane, surovin in semen.

Banke na Slovenskem

• Za prvo bančno ustanovo na Slovenskem štejemo Kranjsko hranilnico, ki je bila ustanovljena leta 1820.

• Njen vse bolj nemški značaj je konec 19. stoletja spodbudil nastanek prvih slovenskih bank; leta 1900 sta začeli delovati Ljubljanska kreditna banka (s podporo češkega kapitala) in Jadranska banka v Trstu.

• Pomembno vlogo v razvoju bančništva na Slovenskem je skoraj sto let imela kranjska družina Luckmann.

ZANIMIVO
Kranjska hranilnica je finančno podpirala različne projekte na Kranjskem, na primer zgradili so realko na Vegovi ulici, pomagali pri gradnji bolnišnic in izgradnji vodovodov v Ljubljani …

Evropske države so se ob koncu prve svetovne vojne srečale z visokimi vojnimi stroški. Finančne težave, ki so ob tem nastopile, so bile dodaten vzrok za politično nestabilnost in gospodarsko zaostajanje. V veliko boljšem položaju so bile ZDA in Japonska, ki so med vojno razširile svojo trgovinsko dejavnost.

V času med obema vojnama so se države spopadale tudi z gospodarskimi krizami. Nemčijo je v prvi polovici 20. let zajela velika kriza, ki so jo povzročile obremenjenost s plačilom vojne odškodnine in ekonomske posledice vojne.

ZANIMIVO
Medtem ko je v Nemčiji 6000 mark v letu 1919 pomenilo majhno bogastvo, je bilo mogoče s tem denarjem v času gospodarske krize 1923 kupiti le še pisemsko znamko.

Velika gospodarska kriza

Konec meseca oktobra leta 1929 se je zgodil »zlom borze« na Wall Streetu, ko so cene delnic v ZDA izjemno padle. Med ljudmi se je razširil preplah. Vsi so želeli prodati svoje delnice, a nihče jih ni želel kupiti. Zlomu borze je sledila velika gospodarska kriza, ki je trajala globoko v 30. leta in je uničila blaginjo zlatih dvajsetih let.

Med vzroke krize štejemo špekulacije na borzi, prezadolženost prebivalstva, preveliko proizvodnjo industrijskih izdelkov, ki je povzročila prenasičenost trga.

ZANIMIVO
Cene delnic so začele padati že v mesecu septembru leta 1929. V letu 1932 so bile vredne le še 20 % vrednosti iz leta 1929.

Ker so bile države sveta gospodarsko povezane z ZDA, se je kriza razširila po vsem svetu. Še posebej so bile prizadete evropske države, saj si še niso povsem opomogle od prve svetovne vojne. Poleg tega so bile odvisne od kreditov ameriških bank, ki so ob začetku krize presahnili. Ameriška vlada je uvedla tudi visoke carine na uvoz evropskega blaga. Zaradi zaprtosti je bilo sovjetsko gospodarstvo edino, ki ga kriza ni prizadela.

Posledice krize so bile mnogotere: propad številnih bank in podjetij ter visoka brezposelnost, ki je povzročila revščino in obup prebivalcev. Mnogi ljudje so izgubili vse svoje premoženje, saj so ga imeli naloženega v delnice.

Kapitalistična in socialistična gospodarska politika

V evropskih državah sta tekom 20. stoletja obstajala dva različna gospodarska sistema: kapitalistični in socialistični sistem.

Gospodarska rast po drugi svetovni vojni

V 50. in 60. letih so kapitalistične države v zahodni Evropi doživele visoko gospodarsko rast, s katero so dohitevale ZDA. Gospodarska rast držav vzhodnega (socialističnega bloka) ni uspela dohajati razvoja na zahodu, kar je v 90. letih 20. stoletja pripeljalo do konca socializma ter tranzicije v tržno gospodarstvo. 

Za obdobje po drugi svetvojni vojni je značilen tudi velik gospodarski napredek nekaterih drugih delov sveta. Japonska je v 60. letih izjemno uspešno razvijala svoje gospodarstvo, ki so ga poimenovali japonski gospodarski čudež . V 80. letih so v jugovzhodni Aziji močno gospodarsko napredovale države Južna Koreja, Singapur, Tajvan in Hongkong (takrat še britanska kolonija), poimenovali so jih azijski tigri . S hitro industrializacijo, razmahom trgovine in usmeritvijo v visoko tehnologijo so ob podpori tujega kapitala modernizirali gospodarstvo.

ZANIMIVO
Hongkong je del Kitajske, vendar ima poseben status in je finančno od nje neodvisen. Je najpomembnejše finančno središče v jugovzhodni Aziji, njegova borza sodi med deset največjih borz na svetu.

Slovensko gospodarstvo je bilo po osamosvojitvi v težkem položaju. Inflacija je bila zelo visoka, življenjska raven prebivalcev pa negotova. Vlada je uveljavila novo gospodarsko politiko, ki je pomenila usmeritev v tržno gospodarstvo in sta jo na začetku zaznamovali denacionalizacija in privatizacija.

8. oktobra 1991 je bila uvedena lastna valuta – tolar –, ki je prišel v obtok leto pozneje. Dotlej so jo v prometu nadomeščali vrednostni boni.

Zaradi spremembe gospodarskega sistema, zastarele tehnologije in izgube jugoslovanskega trga so po osamosvojitvi propadla mnoga industrijska podjetja. Sledila je globoka gospodarska kriza. V drugi polovici 90. let je sledilo obdobje gospodarske rasti, ki so jo spodbujali ugodno gospodarsko stanje v svetu, privatizacija in tuji kapital. Z gospodarsko rastjo se je zvišala življenjska raven prebivalcev ter okrepila kupna moč.

Slovensko gospodarstvo se je močno usmerilo v izvoz; najpomembnejše trgovske partnerice so bile Nemčija, Italija, Hrvaška in Avstrija. Uvedba evra leta 2007 je dodatno spodbudila trgovinsko menjavo z evropskimi državami.

Po drugi svetovni vojni so bile ustanovljene številne mednarodne organizacije z namenom spodbujanja gospodarskega sodelovanja v svetu in finančne pomoči vsem državam, ki potrebujejo denarno pomoč za izhod iz gospodarske krize ali želijo uresničiti reforme za modernizacijo države ...