Razvoj slovenskega narodnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja

KLJUČNE BESEDE:

• Bachov absolutizem
• kulturno delovanje
• obnovitev političnega življenja
• dualizem
• Avstro-Ogrska
• ustanavljanje narodnih organizacij
• čitalnice
• tabori
• slogaštvo
• prve politične stranke
• Slovenska ljudska stranka
• Narodno napredna stranka
• Jugoslovanska socialdemokratska stranka

Po zatrtju revolucije 1848 je bil v Avstrijskem cesarstvu ponovno uveden absolutizem, po notranjem ministru Alexandru Bachu imenovan Bachov absolutizem.

• Narodna gibanja in težnje po političnih svoboščinah so bili preganjani, uvedena je bila cenzura tiska in govora.
• Podpiral se je centralizem, jezik uprave in sodišč je bila nemščina. Uradne liste so izdajali tudi v slovenščini.
• Ni pa bil obnovljen fevdalizem, oblast je podpirala liberalno kapitalistično gospodarsko politiko, kar je okrepilo moč meščanstva.

Narodno gibanje Slovencev se je v času Bachovega absolutizma vrnilo v okvire kulturnega delovanja.
Narodno zavedni škof Anton Martin Slomšek je leta 1859 uspel prenesti sedež lavantinske škofije v Maribor in je s tem vsaj cerkveno uspel združiti večino Slovencev na Štajerskem.
Leta 1851 je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno Društvo Cirila in Metoda (danes Mohorjeva družba). Izdajalo je knjige v slovenskem jeziku in s tem podpiralo narodno gibanje.

ZANIMIVO
leta 1853 je Peter Kozler, geograf in kartograf, politik, podjetnik in domoljub, natisnil prvi zemljevid slovenskih dežel, a izida oblasti niso dovolile; izšel je šele leta 1861.

Liberalne reforme

Združevanje Italije in Nemčije sta močno vplivala na Avstrijsko cesarstvo in povzročila napetosti v notranji politiki, država se je soočila tudi gospodarsko krizo.

Cesar Franc Jožef I. je leta 1860 popustil zahtevam liberalnega meščanstva in uvedel liberalne reforme, npr. parlamentarizem in volitve. Reforme so obnovile politično življenje, od leta 1861 govorimo o ustavno dobi.
Nova ustava je dala večjo avtonomijo deželam in vzpostavila deželne zbore. Ob tem so se okrepile narodne zahteve nenemških narodov (Madžarov, Čehov, Slovakov, Poljakov, Hrvatov, Slovencev, Srbov in drugih).

Dualizem

Cesar in vlada sta leta 1867 s pogodbo uredila narodni položaj Madžarov, ki so bili najmočnejši med nenemškimi narodi. Uveden je bil dualizem – dvojna monarhija.

Dualizem je poslabšal položaj slovanskih narodov, saj so bili odslej deležni dvojnega pritiska, germanskega in madžarskega. Slovenci so po uvedbi dualizma živeli razdeljeni med oba dela, avstrijskega in ogrskega, del Slovencev pa je živel v Kraljevini Italiji (Beneški Slovenci, Rezijani).

Čitalnice in tabori

Politične spremembe po letu 1860 so Slovencem omogočile ustanavljanje narodnih organizacij in društev, kot npr. ustanovitev Slovenske matice leta 1864, ki je v slovenskem jeziku tiskala dela z različnih področij, ustvarjala izrazoslovje za različne stroke ter dvigovala raven izobraženosti med Slovenci. Narodno gibanje se je ob tem krepilo.

Še posebej pomembne za njegov razvoj so bile v 60. letih čitalnice in tabori. Ker so tabori množično izražali politične zahteve Slovencev, se je dunajska vlada zbala odziva Nemcev in jih je kmalu prepovedala.

ZANIMIVO
Prva čitalnica je bila ustanovljena leta 1861 v Trstu.

ZANIMIVO
V času čitalnic so bili ustanovljeni telovadno društvo Južni Sokol, Dramatično društvo (gledališče), Glasbena matica, Dramatično društvo in druge slovenske organizacije.

Priložnost na volitvah

Sprejetje nove ustave z dualizmom (decembrska ustava 1867) je politično življenje še bolj spodbudilo: uvedena je bila svoboda združevanja, zagotovljena enakopravnost narodov in pravica do javnega izražanja narodne pripadnosti.

Volitve in širjenje volilne pravice v Avstro-Ogrski so bile priložnost za Slovence. Na prvih volitvah leta 1861 Slovenci niso bili uspešni, saj se niso dobro pripravili. Da bi bili na volitvah bolj uspešni v primerjavi z nemškimi strankami, so konservativni (imenovani staroslovenci) in liberalni politiki (imenovani mladoslovenci) v času čitalnic in taborov sodelovali, kar imenujemo slogaštvo.

Njihovo sodelovanje, pa tudi uspeh okrepljenega narodnega gibanja in narodne zavesti med Slovenci, so bili opazni na volitvah leta 1867, ko so Slovenci dobili več poslancev v deželnih zborih in v državnem zboru na Dunaju. Tako so lahko vplivali na to, da so bili npr. v slovenskih deželah sprejeti zakoni, ki so okrepili položaj slovenščine.

S širjenjem parlamentarne demokracije in z uspehi na volitvah so Slovenci v Avstro-Ogrski v drugi polovici 19. stoletja dobili več možnosti za uveljavitev svojih narodnih pravic. To je bilo obdobje največjega vzpona v njihovi dotedanji zgodovini. Uspehi so se pokazali na več področjih.

ZANIMIVO
Slovenci so imeli leta 1861 v državnem zboru na Dunaju tri poslance, leta 1907 pa 24.

ZANIMIVO
Na volitvah leta 1867 so Slovenci v kranjskem deželnem zboru dobili večino poslancev, slovensko zastopstvo se je okrepilo tudi v drugih deželah.

ZANIMIVO
Prvi slovenski deželni glavar na Kranjskem je leta 1871 postal Radoslav Razlag.

Iz društev so se konec 19. stoletja oblikovale prve politične stranke. 

Oba tabora – konservativni in liberalni – sta se zavzemala za pravice slovenskega naroda, toda liberalni tabor je na prvo mesto postavil napredek, konservativni pa vero.
Ko so v Avstro-Ogrski leta 1907 uvedli splošno volilno pravico, sta se politično najbolj okrepila katoliški in delavski tabor.

ZANIMIVO
Slovenec dr. Ivan Žolger je bil od avgusta 1917 do maja 1918 minister v avstrijski vladi.

ZANIMIVO
Splošna volilna pravica leta 1907 je veljala za vse moške.

V drugi polovici 19. stoletja so se uveljavili slovenski nacionalni simboli: kranjska bela-modra-rdeča zastava in domoljubna pesem Naprej, ki jo je leta 1860 napisal pesnik Simon Jenko, uglasbil pa Martin (Davorin) Jenko.