Razvoj sodobnega človeka

Čeprav je razvoj človeka potekal po naravnih zakonitostih, je sodobni človek žival le po zgradbi in delovanju telesa. Izjemno poudarjeni socialnost in razum ter s tem povezani čustva in vest ga postavljajo na novo, psihosocialno raven. Prav ta pa ga je naredila tako uspešnega. Človek si je ustvaril umetno okolje, v katerem ni več povsem odvisen od naravnega. Človek zna proizvesti več hrane, kot je potrebuje. Človek se zna umakniti v prostor, v katerem ne morejo živeti drugi organizmi. Človek zna zdraviti bolezni. Človek čuti pravičnost in krivičnost, kar omogoča urejanje družbenih odnosov. In končno, človek zna in načeloma zmore načrtovati omejitev svojega razmnoževanja. Torej je človek tudi dolžan omejiti rast lastne populacije in čezmerno rast vsakovrstne proizvodnje, povezane s posegi v okolje. To bi seveda lahko dosegli na zelo »ekološki«, naraven način: ubijemo znanost in zdravstvo, pustimo prosto pot vojnim spopadom, boleznim in lakoti. A to najbrž zlahka prepoznamo kot človeka nevreden način.

Vse to ga dela človeka in jasno ločuje od drugih živali. Zato nimamo pravice, da se izgovarjamo na naravne zakonitosti, kadar govorimo o težavah človeške družbe in skušamo z njimi opravičevati tudi nemoralna dejanja. Nazor, ki meni, da morajo tudi v človeški družbi veljati le biološke zakonitosti, imenujemo socialni darvinizem, za katerega pa Darwin ni nič kriv.

Tako kot v vsem živem svetu tudi za človeka še vedno veljajo vse kemijske in fizikalne zakonitosti, ki jih usmerjajo biološke zakonitosti. Slednje pa močno obvladujejo in usmerjajo psihosocialne zakonitosti. Priljubljeno je vprašanje, kako se bo človek razvijal naprej. Naj bi se telesno še spreminjal? Imamo še kakšne razloge za spreminjanje? Katera selekcijska sila bi vodila spreminjanje? Kaj si nismo najbolj všeč takšni, kakršni smo?