Spoznali smo le poglavitne črte, glavna načela človekovega razvoja. Poglejmo zdaj, kje, kako in kdaj so se človečnjaki res razvijali. Iz opice ali ne?
Prokonzul
Proti koncu miocena, pred kakšnimi 10 milijoni let, je bilo tudi v južni Evropi podnebje tropsko. Iz tedanjih fosilnih ostankov v Afriki in Evropi že poznamo opice, ki bi jih lahko imeli za prednike človeku podobnih. To so bili prokonzuli (rod Proconsul), drevesne živali, ki niso hodile pokončno.
Do takrat zelo toplo in vlažno podnebje se je začelo hladiti in sušiti, čeprav je bilo še vedno občutno toplejše kot danes. Drevje se je redčilo in v Afriki so nastajale travne savane, na katere so se uspele umakniti nekatere opice in se tako izogniti gneči v preostalih tropskih gozdovih. Nastajajočo savano so hitro poselili tudi plenilci. Povejmo še, da je v mesinskem obdobju, pred približno šestimi milijoni let, Sredozemsko morje za krajši čas presahnilo, živalstvo pa se je lahko selilo med Afriko in Evropo.
V naslednjih milijonih let so v vzhodni Afriki nastajala človeku bolj in bolj podobna bitja. Iz molekulskih podatkov so izračunali, da se je pred šestimi milijoni let neka predniška vrsta razcepila v dve veji. Ena veja se je bolj in bolj prilagajala življenju na drevju, se razvijala v smeri šimpanza, druga pa se je, verjetno v savani, prilagajala življenju na tleh. Predniki drugih vrst današnjih človeku podobnih opic, azijskega orangutana in afriških goril, so se odcepili že prej.
Fosili človečnjakov seveda vzbujajo posebno pozornost biologov in paleontologov, zato so našli izjemno veliko število razlik med njimi, čeprav so te zelo drobne. Posledica tega je veliko število vrstnih imen, za katere so postavljali tudi samostojne rodove. Pred več desetletji so za tako rekoč vsako najdbo postavili novo vrsto ali celo rod, zdaj so jih združili v razumnejše število taksonov. Kljub temu nas pri brskanju po literaturi ali svetovnem spletu še vedno lahko zmede preostala zmeda z imeni.
Ardipitek
Približno štiri do pet milijonov let stare opice ardipiteki (Ardipithecus) iz Etiopije so imele roke z dolgimi prsti, a niso bile razvite za hojo po členkih, kot so pri današnjih človeku podobnih opicah. Imele so tudi oprijemalne zadnje noge, z odmaknjenim palcem, zato ni gotovo, da so ardipiteki hodili po dveh nogah. Morda so bili predniki človeka, morda pa le stranska veja v njegovem razvojnem drevesu. Vsekakor so se v tem času pojavljale tudi stranske veje, tako da je v pliocenu, pa tudi še pozneje, dokazano sočasno živelo po več vrst praljudi ali predljudi.
Od avstralopiteka do sodobnega človeka
Tudi razvoj človeka ni bilo usmerjeno dogajanje. V njegovi filogenezi so nastajale stranske, manj uspešne veje. Preden se je razvil posebej uspešni Homo sapiens, je v Afriki živelo istočasno po več vrst rodu Homo in sorodnih rodov.
Različni pokončni ljudje
Klikni in odkrij!
Pitekantropa (Homo erectus) so najprej opisali pod imenom Pithecanthropus erectus. V obrnjenem zaporedju, kar je bolj po naše, bi to pomenilo »pokončni človek–opica«. Kose lobanje in več zob je našel Marie Eugène François Thomas Dubois na Javi že leta 1891. V tistem času se je pitekantrop res zdel kot vezni in dotlej manjkajoči člen (angleško missing link) med opico in človekom. Pozneje so v bližini našli še več gradiva.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so pri vasi Zhoukoudian v bližini Pekinga na Kitajskem izkopali tudi pitekantropu podobnega, a nekoliko mlajšega sinantropa ali pekinškega človeka. Imenovali so ga Sinanthropus pekinensis, a ga danes obravnavajo kar kot podvrsto pitekantropa (z imenom Homo erectus pekinensis). Bogato zbirko ostankov so pripravili pred začetkom druge vojne za prevoz v ZDA, a je izginila neznano kam. Danes imajo znanstveniki v rokah le kakovostne kopije teh kosti. Seveda pa zdaj poznamo ostanke pitekantropov tudi iz Afrike, kjer se je vrsta najbrž razvila.
Neandertalec v naši bližini
Klikni in odkrij!
Večino neandertalčevih sledi so našli v kraških jamah, v katerih je prebival in kamor se je umaknil pred neugodnimi ledenodobnimi razmerami. Mimogrede, v jamah ni hladno, kot se pogosto sliši; v jamah skozi vse leto vlada enaka, to je povprečna letna temperatura. Zato se nam tam zdi poleti hladno, pozimi pa toplo. V Sloveniji so v jami Divje babe našli naluknjano votlo kost, ki jo imajo za neandertalsko piščalko. Neandertalcu naj bi torej bile blizu tudi zasnove umetnosti. Seveda ni povsem gotovo, da je to naredil neandertalec, niti da je to res bila piščal. Neandertalčevih kosti v Sloveniji še niso našli, zelo bogato najdišče pa je v bližnjem hrvaškem Zagorju, pri Krapini. Tam je zdaj tudi imeniten muzej.
Zdaj znam:
– našteti mejnike v evoluciji človeške vrste