Stopnje evolucije

Živimo nekje v vesolju. Še dolgo ne bomo zanesljivo vedeli, kako je to nastalo. Še danes najbolj priljubljena je hipoteza Velikega poka, po kateri naj bi vesolje začelo nastajati pred 13,75 milijarde let, in sicer s hitrim širjenjem iz neznansko drobne in vroče zasnove. Tak dogodek je astronomom in fizikom očitno predstavljiv, možen. Vendar nekateri iščejo in najdejo drugačne razlage. Morda verjetnejše. V naravi znanosti je, da svoje ugotovitve preverja, izpodbija, nadomešča z boljšimi, kar pomeni predvsem z verjetnejšimi. Zato je znanost ranljivejša, za marsikoga manj prepričljiva, a v resnici veliko bolj verodostojna kot drugi sistemi mišljenja.

Sprva v vesolju še ni bilo današnjih sestavin. Vendar se je razvijalo, v njem so se postopno izoblikovali osnovni delci, vsa dogajanja v začetku so bila opravljena v nepredstavljivo drobnih delcih sekunde. Nato so nastajali atomi, molekule, pa zvezde, planeti. Med njimi tudi Zemlja z njeno prvobitno zgradbo. Posebej pomembna je bila voda na trdnem površju in kot para, hlapi v ozračju. Na prvotni Zemlji je bilo obilje ogljika, dušika, kisika in še nekaterih elementov; geološki podatki pa kažejo, da prostega kisika v ozračju skoraj ni bilo. Sonce, Zemlja in drugi deli Sončevega sistema so nastali pred 4,6 milijarde let in ves razvoj, ki je pripeljal do tod in naprej, lahko označimo kot predbiotsko ali fizikalno in kemijsko stopnjo evolucije. Če so bili prvi procesi opravljeni v nepredstavljivo drobnih delcih sekunde, pa se je evolucija nadaljevala skozi komaj predstavljive milijarde let.

Pred približno štirimi milijardami let je razvoj snovi na Zemlji – in verjetno prej ali pozneje še kje v vesolju – krenil po povsem novih poteh. Nastala so prva živa bitja, katerih nadaljnji razvoj je podrejen novim, biotskim (iz grščine: biotikós = kar se nanaša na življenje; radi jim rečejo tudi biološke) zakonitostim. Začela se je torej biotska stopnja evolucije. Z zakonitostmi in značilnostmi življenja ste se že seznanjali, nanje bomo zdaj pogledali še z vidika (biotske) evolucije.

O presnovnih poteh prvih organizmov si lahko prebereš na strani Heterotrofni in avtotrofni organizmi.

Posebna, lahko bi rekli usodna razvojna smer je vodila v razvoj človekovih možganov in človekove družbe. Odtlej so fizikalnim, kemijskim in biološkim zakonitostim pridružene še psihosocialne. Te zadevajo predvsem človeka, vendar, žal, močno in usodno vplivajo tudi na preostali živi in neživi svet. Žal zato, ker so nekateri vplivi človeka zelo neugodni, celo škodljivi. Z razvojem človeka se je pred nekaj milijoni let začela psihosocialna stopnja evolucije.

Imamo srečo, da ponekod še lahko spoznavamo razmeroma neokrnjeno naravo, takšno, kot je dala sama sebi možnosti za omenjeni razvoj. Človek jo zdaj spreminja v kulturno krajino. Hitro naraščajoča človeška populacija zahteva primerno produkcijo hrane, ki pa pomeni krčenje gozdov v prid obdelovalnim površinam, ustvarjanje nestabilnih rastlinskih monokultur, velikanske črede živine (naj bo na prostem ali v industrijskih hlevih), temu v oporo čezmerno rabo okolju sovražnih pesticidov, antibiotikov in drugih kemikalij. Vse to počne človek načeloma sebi v prid, vendar s toliko neželenimi stranskimi učinki, da si dejansko spodkopava tla pod nogami. Vse okolje čezmerno onesnažuje, v veliko večji meri, kot ga more neživi ali živi svet zdraviti. Veliko težavo predstavlja tudi neenakomerna razporeditev proizvedenih dobrin. Ta težava ni biotske narave in jo je mogoče rešiti le politično.

Vrste, ki so se razvijale skozi milijone let, danes na veliko izumirajo. Druge pa se širijo po vsem svetu, izpodrivajo krajevne vrste ter uničujejo krajevne združbe rastlin in živali. Zastrašujoče razsežnosti imajo danes podnebne spremembe. To je v povprečju postopno segrevanje, v podrobnostih pa podivjano ozračje s krajevnimi in kratkotrajnimi vročinami in zmrzalmi, sušami in poplavami, zatišji in orkani. Tudi če je del teh podnebnih sprememb povsem naravnega značaja, je nedvomen tudi človekov prispevek. In podnebne spremembe so za nas potencialno pogubne. Ob predpostavki, da podnebne spremembe večinoma povzročamo sami, bi jih lahko z nasprotnimi ukrepi deloma zavrli. Korak v to smer so npr. poskusi mednarodne skupnosti z iskanjem neškodljivih energetskih virov.