Kras
Slovenijo bi lahko glede na razširjenost krasa imenovali tudi kraška dežela. Prve zapise o kraških oblikah in procesih na Slovenskem je v svet ponesel Janez Vajkard Valvasor že v drugi polovici 17. stoletja. Eden njegovih najpomembnejših znanstvenih dosežkov je bilo raziskovanje Cerkniškega jezera, kar mu je prineslo tudi članstvo v ugledni angleški Kraljevi družbi.
Kras
Beseda kras ima več pomenov. Pisana z malo začetnico pomeni poseben tip površja z značilnimi površinskimi in podzemeljskimi oblikami, z veliko začetnico pa Obsredozemsko pokrajino, kjer se je začelo preučevanje kraških pojavov. Kot pojem je kras dobil ime po pokrajini Kras in se uporablja po vsem svetu za opis kraškega površja (angleško karst).
Kraško površje zavzema okoli 47 % površja Slovenije. Poleg Dinarskokraških pokrajin se kraško površje pojavlja tudi v drugih pokrajinah (npr. visokogorski kras v Alpskih pokrajinah).
Beseda kras ima več pomenov. Pisana z malo začetnico pomeni poseben tip površja z značilnimi površinskimi in podzemeljskimi oblikami, z veliko začetnico pa Obsredozemsko pokrajino. Kot pojem je kras dobil ime po pokrajini Kras
Kraško površje zavzema okoli 47 % površja Slovenije. Poleg Dinarskokraških pokrajin se kraško površje pojavlja tudi v drugih pokrajinah (npr. visokogorski kras v Alpskih pokrajinah).
Kraške oblike
Kraške oblike nastanejo zaradi raztapljanja apnenca in deloma tudi dolomita v vodi. Čista voda sama po sebi ne raztaplja teh kamnin; šele ko se iz zraka in prsti navzame ogljikovega dioksida, se spremeni v šibko ogljikovo kislino, ki jih lahko raztaplja med pronicanjem v podzemlje. Za kras so značilne površinske in podzemeljske oblike. Med večje površinske oblike spadajo kraška polja, uvale, kotliči in vrtače. Kraška polja so lahko občasno tudi poplavljena in takrat nastanejo jezera, ki jih imenujemo presihajoča jezera. Drobne površinske kraške oblike so žlebiči, škraplje in škavnice. Med podzemeljskimi kraškimi oblikami so najbolj znane jame. V njih nastanejo različne oblike (kapniki, ponvice …).
Kraške oblike nastanejo zaradi raztapljanja apnenca in deloma tudi dolomita v vodi.
Za kras so značilne površinske in podzemeljske oblike.
Vrtača
Je zaprta kotanja, ki je bolj ali manj okrogle oblike (okoli 100 m široka in okoli 10 m globoka).
Uvala
Je skledasta kotanja, ki je nastala med kopastimi vzpetinami na krasu.
Ponikalnice
Površinski vodotoki, ki odtekajo v podzemlje.
Brezno
Je navpična ali strma jama, ki je bolj globoka kot široka.
Kraško polje
Je največja kotanja na kraškem površju. Ima razmeroma uravnano dno, ki ga obdaja sklenjen obod. Po njem se pretakajo ponikalnice.
Udornica
Je kotanja na kraškem površju, ki je nastala zaradi udora in rušenja jamskega stropa nad podzemno reko.
Stalagmit
Je kapnik, ki raste s tal proti stropu.
Stalaktit
Je kapnik, ki raste s stropa proti tlom.
Jama
Je naravna podzemna votlina v kamnini, ki je dovolj velika, da je prehodna za človeka. Poznamo vodne (po njih se pretaka podzemna reka) in suhe jame. Voda z raztapljanjem postopoma širi razpoke in rove, posamezni deli se širijo hitreje kot drugi. V jamah nastanejo različne oblike (kapniki, ponvice ipd).
Kapniški steber
Nastane, ko se stalaktit in stalagmit zrasteta.
Žlebiči
Žlebu podobne vzporedne podolgovate vdolbine na nagnjeni kamnini.
Škraplje
So razširjene razpoke v kamnini, ki jih je ustvarila odtekajoča padavinska voda.
Kras in človek
Na krasu se je moral človek vseskozi močno prilagajati naravnim razmeram. Kamnito površje je zaradi pridobivanja obdelovalnih zemljišč trebil in iz kamenja gradil suhe zidove. Ti so razmejevali parcele in preprečevali vstop živini.
Ravno površje in debelejša prst sta na kraških poljih ter v drugih večjih kotanjah omogočila razvoj poljedelstva. Zato je za kraška polja in podolja značilna gostejša poselitev kot v okolici. Naselja so večinoma vezana na višje, poplavno varno obrobje kraških polj.
Za kmetijstvo so bile nekoč pomembne tudi vrtače, saj imajo na dnu zelo rodovitno prst.
Ravno površje in debelejša prst sta na kraških poljih ter v drugih večjih kotanjah omogočila razvoj poljedelstva.
Naselja so večinoma vezana na višje, poplavno varno obrobje kraških polj.
Za kmetijstvo so bile nekoč pomembne tudi vrtače, saj imajo na dnu zelo rodovitno prst.