Naravnogeografske značilnosti
Kje so Predalpske pokrajine?
Predalpske pokrajine obsegajo približno 20 do 50 kilometrov širok pas, ki na jugu in vzhodu obdaja Alpske pokrajine. Od Alpskih pokrajin se ločijo po nižjih nadmorskih višinah, toplejšem podnebju in pestrejši kamninski zgradbi. Ker se stikajo z Alpskimi, Dinarskokraškimi in Obpanonskimi pokrajinami, se tu prepletajo tudi vplivi vseh teh pokrajin. Predalpske pokrajine sestavljajo predalpska hribovja ter predalpske doline in , ki jih razdelimo na štiri naravne enote.
Predalpske pokrajine delimo na štiri dele – na Zahodno, Vzhodno in Severovzhodno Predalpsko hribovje ter Ljubljansko kotlino. Ljubljanska kotlina je poselitveno in gospodarsko središče Slovenije.
Kako delimo Predalpske pokrajine?
ZAHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE
Zanj so značilne ozke doline, strma pobočja ter vmesna slemena in planote. Začne se ob meji z Italijo in sega do Ljubljanske kotline. Sestavljajo ga Tolminsko, Idrijsko, Cerkljansko, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje.
ZAHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE
Značilne so ozke doline, strma pobočja. Sestavljajo ga Tolminsko, Idrijsko, Cerkljansko, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje.
LJUBLJANSKA KOTLINA
Največja kotlina v Sloveniji. Sestavljajo jo Blejski kot, Dežela, Dobrave, Kranjsko-Sorško polje, Bistriška ravan, Ljubljansko polje in Ljubljansko barje. Dno kotline je večinoma ravno, razčlenjeno s posameznimi dvignjenimi osamelci. Leži v zgornjem porečju Save in na severu meji na Alpske, na jugu pa na Dinarskokraške pokrajine. Ker se v Ljubljansko kotlino stekajo reke iz Alpskih, Predalpskih in Dinarskokraških pokrajin, so jo na debelo zasule s sedimenti ter jih s postopnim vrezovanjem razčlenile v široke terase.
LJUBLJANSKA KOTLINA
Največja kotlina v Sloveniji. Sestavljajo jo Blejski kot, Dežela, Dobrave, Kranjsko-Sorško polje, Bistriška ravan, Ljubljansko polje in Ljubljansko barje.
Je najgosteje poseljeno območje v Sloveniji, v njej živi več kot četrtina vsega prebivalstva Slovenije. Prebivalstvo je zaradi dobrih možnosti za zaposlitev naraščalo hitreje kot v drugih delih Slovenije. Celotna kotlina ima odlične prometne povezave z ostalimi deli Slovenije in z Evropo; tu je tudi naše največje letališče. Na širokih terasah je rodovitna prst, ki daje skupaj z ugodnim podnebjem dobre pogoje za kmetijstvo. Večina mest na tem območju se je v času industrializacije razvila v močna industrijska središča, v katerih so danes dobro razvite tudi storitvene dejavnosti. Vse večji pomen ima turizem.
Je najgosteje poseljeno območje v Sloveniji, v njej živi več kot četrtina vsega prebivalstva Slovenije. Večina mest na tem območju se je v času industrializacije razvila v močna industrijska središča, v katerih so danes dobro razvite tudi storitvene dejavnosti. Vse večji pomen ima turizem.
VZHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE
Imenujemo ga tudi Posavsko hribovje. Sega od Ljubljanske kotline do meje s Hrvaško. Sava je vanj po dolgem vrezala globoko dolino in ga razdelila na dva dela. Sestavlja ga več vzporednih slemen in vmesnih dolin. Je nekoliko nižje od Zahodno Predalpskega hribovja, strmine pa so še vedno velike. Tu so bila nekoč nahajališča rjavega premoga, ki pa so izčrpana in jih ne izkoriščajo več.
VZHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE
Imenujemo ga tudi Posavsko hribovje. Sestavlja ga več vzporednih slemen in vmesnih dolin. Tu so bila nekoč nahajališča rjavega premoga, ki pa so izčrpana in jih ne izkoriščajo več.
SEVEROVZHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE
Sega od Celjske kotline do meje z Avstrijo. Na severu so hribovja Pohorje, Strojna in Kozjak, med katera so globoko vrezane Dravska, Mislinjska in Mežiška dolina. Na zahodu leži Zgornja Savinjska dolina. Od juga proti severu si sledijo Celjska kotlina, Šaleška dolina in Slovenjgraška kotlina. Nekateri deli Severovzhodnega Predalpskega hribovja so bolj gričevnati kot hriboviti. Pobočja so manj strma, zato so tu boljši pogoji za poselitev in kmetijstvo. Na gozdnatih hribovjih prevladujejo samotne kmetije, v večjih dolinah ob velikih rekah (Dravi, Savinji, Meži in Mislinji) pa je zgostitev prebivalcev in gospodarskih dejavnosti.
SEVEROVZHODNO PREDALPSKO HRIBOVJE
Sega od Celjske kotline do meje z Avstrijo. Na severu so hribovja Pohorje, Strojna in Kozjak, med katera so globoko vrezane Dravska, Mislinjska in Mežiška dolina. Na zahodu leži Zgornja Savinjska dolina. Od juga proti severu si sledijo Celjska kotlina, Šaleška dolina in Slovenjgraška kotlina.
Zakaj je površje zelo razgibano?
Izmenjujejo se hribovja z vmesnimi dolinami in kotlinami, kar je posledica tektonike, različne kamninske sestave in s tem odpornosti kamnin ter zunanjih sil. Višje dele Predalpskih pokrajin sestavljata apnenec in dolomit. Nižje in bolj uravnane dele pa zapolnjujejo sedimenti, na severovzhodu tudi magmatske in metamorfne kamnine.
Izmenjujejo se hribovja z vmesnimi dolinami in kotlinami. Višje predele sestavljata apnenec in dolomit, nižje predele pa razni sedimenti.
Statistična dejstva
Najvišje drevo v Sloveniji je Pečovniška duglazija iz Mestnega gozda v Pečovniku pri Celju. Visoka je 67,02 m.
Kaj je značilno za podnebje?
Z izjemo Pohorja, ki ima gorsko podnebje, imajo hribovja zmerno celinsko podnebje. Količina padavin se zmanjšuje od zahoda (2000 mm) proti vzhodu (1200 mm). V kotlinah in dolinah je v hladni polovici leta, podobno kot v Alpskih pokrajinah, pogost temperaturni obrat. Zaradi raznolikega površja so med posameznimi kraji precejšnje razlike v količini padavin in tudi temperaturah.
Prevladuje zmerno celinsko podnebje.
Hribovja so do vrhov porasla z gozdovi. V dolinah in kotlinah so gozdovi večinoma izkrčeni zaradi poselitve. V nižjih legah prevladujejo listavci, višje iglavci.
Hribovja so porasla z gozdovi, ki so v dolinah večinoma izkrčeni.
Največje reke Predalpskih pokrajin so Sava, Savinja in Drava, ki izvirajo v Alpah. V dolinah so pogoste poplave, ki lahko povzročijo veliko škodo. Vzroki za poplave so strmo površje, velika količina padavin v zelo kratkem času ali hitro taljenje snega v času odjuge.
Največje reke so Sava, Savinja in Drava.
Oglej si, preberi in pojasni
Pohorska barja so nastala na neprepustnih kamninah. Prištevamo jih k najjužnejšim barjem v Evropi. Tu padavinska voda zastaja in v takšnih razmerah lahko raste le malo rastlin (npr. šotni mah). Najbolj znana so Lovrenška barja in Ribniško barje.
Ljubljansko barje je mokrotno, ker je podtalnica tik pod površjem, in je pogosto poplavljeno. Zaradi velike biotske raznovrstnosti je zatočišče številnih redkih živalskih in rastlinskih vrst. Skupaj z Ljubljanico je bogato arheološko najdišče.
- V čem se razlikujeta Ribniško in Ljubljansko barje?
- Pojasni pojme: šota, biotska raznovrstnost, krajinski park.