Največji onesnaževalci

Onesnaževalci so snovi, ki jih človek sprošča v okolje, a so z vidika ohranjanja narave neželene, pogosto škodljive in strupene. Onesnaževanje pomeni, da v okolje vnesemo neželeno snov, ki ogroža živa bitja. 

Danes pravimo, da ljudje s svojim načinom življenja žagamo vejo, na kateri sedimo. Smo namreč del narave in naš obstoj je odvisen od primerne sestave tal, ozračja in vode. Naravo s svojim delovanjem onesnažujemo prav ljudje, lahko pa je onesnaženje tudi posledica naravnih dogodkov (npr. vulkanski izbruhi, poplave …).

Med človekovimi dejavnostmi so največji onesnaževalci okolja intenzivno kmetijstvo, industrija, termoelektrarne, promet in gospodinjstva.

Intenzivno kmetijstvo dolgotrajno onesnažuje prst s škropivi – to so sredstva za zatiranje in uničevanje neželenih žuželk, plevela … Njihovi učinki so v tleh prisotni še desetletja in slabšajo kakovost rodovitne prsti, na vse organizme pa delujejo enako pogubno.

Gnojenje z umetnimi mineralnimi gnojili zelo osiromaši tla. 

Pri uporabi umetnih gnojil moramo biti pazljivi. Vsa območja za njihovo uporabo niso primerna. Če so tla prepustna za vodo, dež umetna gnojila spira v podtalnico. Taka voda pa ni pitna.

Živinoreja je velik onesnaževalec zraka. Intenzivna govedoreja, pridelava riža in neurejena smetišča v ozračje prispevajo ogromne količine metana. Metan je plin, ki skupaj s še nekaterimi drugimi plini povzroča segrevanje ozračja. Pravimo mu tudi toplogredni plin.

Z uporabo gnojil in škropljenjem intenzivno kmetijstvo zelo obremenjuje vode, poleg tega pa se velike količine pitne vode porablja za namakanje pridelovalnih površin, vzrejo živali in procese v kmetijski predelavi.

Na pretirano porabo in onesnaževanje vode vplivajo tudi navade in zahteve ljudi. Za izdelavo, pridelavo ali predelavo dobrin, kot so hrana, oblačila, papir, pohištvo, električne naprave, avtomobili …, so namreč potrebne velike količine vode.

Nevarni so industrijski izpusti v zraku, ki s padavinami končajo v tleh. Težke kovine (svinec, cink …) onesnažujejo prst in zmanjšajo njeno rodovitnost. V prsti ostanejo več tisoč let.

V dimnih plinih, ki nastajajo pri številnih industrijskih postopkih in se razpihujejo iz tovarn, je veliko strupenih snovi, ki lahko povzročajo težave z dihali. Zaščitna maska preprečuje dostop trdnih delcev skozi usta v pljuča, pred plini samimi pa ne ščiti. Zaščitne maske uporabljajo ljudje, ki živijo ali delajo v večjih industrijskih mestih. 

Termoelektrarne, ki za svoje delovanje uporabljajo premog, so glavni vzrok za pojav smoga in kislega dežja. Smog je nekakšna meglica strupenih plinov, ki se zadržuje nad mesti. Kisli dež nastane pri reakcijah različnih kemikalij s kapljicami v oblakih. Dež, ki izhaja iz teh oblakov, je blaga kislina. Izpira rudnine in škoduje iglavcem.

Industrijske odpadne vode iz tovarn in drugih industrijskih obratov vsebujejo strupene in agresivne kemične snovi, ki negativno vplivajo na živa bitja v rekah.

Zaradi prometa se v zrak sproščajo velike količine onesnaževal, ki se s padavinami spirajo v tla in pronicajo do podtalnice. Snovi, ki se zadržijo v tleh, rastline vsrkavajo skozi korenine. Če so rastline hrana za živali in ljudi, potem je jasno, da sčasoma tudi človek zaužije snovi, ki so zdravju škodljive.

Pri zgorevanju bencina v motorju nastajajo strupeni plini, ki onesnažujejo zrak in vplivajo na zdravje živih bitij. Približno polovico onesnaževal, ki povzročajo smog v mestih, prispevajo izpušni plini v prometu. Smog je za ljudi nevaren. Povzroča težave z dihanjem, draži pljuča in oči ter poveča tveganje za napade astme.

Promet in industrija z izpusti močno onesnažujeta ozračje.

Povečana količina ogljikovega dioksida, metana in drugih plinov povzroča, da se upočasnjuje prehajanje toplote, ki jo segreta Zemlja oddaja v vesolje, kar imenujemo učinek tople grede. Posledično se zvišuje povprečna temperatura na Zemlji, to pa povzroča rekordne temperature v ozračju in s tem nepovratne podnebne spremembe, te pa vplivajo na:

Tudi gospodinjstva so pomemben vir onesnaževanja zraka. Ob uporabi neustreznih peči na fosilna goriva (premog, nafta, zemeljski plin) se sproščajo velike količine nevarnih ali celo strupenih snovi.

S komunalnimi odpadnimi vodami, ki prihajajo predvsem iz gospodinjstev, restavracij in drugih podobnih objektov in vsebujejo ostanke čistil, detergentov in drugih kemičnih sredstev, zelo onesnažujemo vodo. Pomembno je, da se te vode odvajajo v kanalizacijski sistem, ki je povezan s čistilno napravo; v njej se voda očisti in šele nato steče nazaj v potok ali rek o.
V vsakdanjem življenju lahko kot odpadek končajo različna zdravila, barve, razredčila, olja … Bistveno pri tem je ustrezno podučiti ljudi, da z odpadki ustrezno ravnajo oz. jih odlagajo na ustrezna odlagališča, kjer jih prevzamejo strokovnjaki za njihovo razgradnjo.

Velik problem, predvsem v oceanih, je plastika v obliki velikih in majhnih koščkov (mikroplastika). Mikroplastika v vodo pride z izdelki za nego telesa, s pranjem tekstila (mikrovlakna), z razpadanjem večjih kosov plastike (na primer plastenk) ...

Spodnja shema prikazuje problematičnost te plastike za živali (morske ptice, kite) . Plastika se namreč nabira v njihovih želodcih, zato ne morejo več jesti in poginejo od lakote. Z morsko hrano mikroplastiko zaužijejo tudi ljudje. Problematične so tudi zapuščene ribiške mreže, v katere se ujamejo morski sesalci, želve, morski psi in druge živali.

Svetlobno onesnaževanje pomeni vnos umetno ustvarjene svetlobe v okolje, kar povzroči povečanje naravne osvetljenosti določenega območja, hkrati pa onemogoča vidnost zvezd v mestih, moti astronomska opazovanja in na splošno slabše vpliva na zdravje in počutje ljudi. 

Umetni viri svetlobe so:

• javna razsvetljava
• svetlobne reklamne table
• svetilniki in stalno razsvetljena območja (letališča, vojaške baze, cerkve, gradovi …)

Umetna svetloba ponoči zmede živali, posebej tiste, ki se s pomočjo svetlobe orientirajo. Umetno podaljševanje dneva lahko zmede npr. hrošče, metulje, ptice selivke, netopirje …

V okolju je hrup vsak nezaželen ali škodljiv zvok, ki je posledica človekovega dela. Sem sodijo promet, industrijska dejavnost in vse vrste hrupnega dela.

Neprestano širjenje hrupa v življenjskem okolju je za večino živali in ljudi moteče. Hrup vpliva na kakovost in ritem nočnega počitka. Prav tako lahko zmede živali, saj zaradi hrupa ne zaznajo zvokov nevarnosti iz okolja. Lahko celo zapustijo svoje naravno okolje.

Viri onesnaževanja okolja s hrupom so:

• ceste in železnice
• letališča in pristanišča
• skladišča
• odprta parkirišča
• naprave, ki povzročajo stalen ali občasen hrup